Začetki na Goriškem

Po končani drugi svetovni vojni šport na Primorskem, razen nogometa, ni bil razvit. Druge športne dejavnosti so se postopoma razvijale v TD Partizan.

O namiznem tenisu ni bilo dosti znanega. V Ajdovščini so kmalu ustanovili namiznoteniški klub in se vključili v slovenski tekmovalni sistem. Žal je klub živel le krajši čas. Drugod so igrali namizni tenis le ljubiteljsko; po nam dostopnih podatkih nekaj več v Ilirski Bistrici, na Obali, v Postojni, Sežani, Solkanu in Tolminu. Igralo se je v manjših skupinah, največkrat na doma izdelanih mizah in z drugo pomanjkljivo opremo. Tudi organizacije, ki bi te ljubitelje namiznega tenisa povezala med seboj in sistematično širila ta šport, ni bilo.

Začetki igranja namiznega tenisa po drugi svetovni vojni so bili v Solkanu, kajti o Novi Gorici kot mestu takrat še ne moremo govoriti. Skupino, ki je igrala, je vodil Bogdan Tuzulin. Ko se je začelo z gradnjo mesta, so se skupini pridružili Albert Pichler, Bogdan in Sergej Vogrič, Dušan Badjura in domačin z Grene, Rajko Fikfak. Ob Inzulinu in Petru Žigonu iz Vrtojbe velja omeniti tudi Bruna Skupina in Julija Gomiščka. Zlasti omenjeni in mlajši iz te skupine, Jože Bratuž, Mirko Jug, Nini Humar in Renzo Oblak ter občasno še nekateri, so pričeli s pogostejšo vadbo v zelo skromnih razmerah, saj ni bilo denarja, športne opreme, niti primernih prostorov za vadbo. Za vadbo je prišel prav vsak prostor, kjer se je lahko postavilo mizo. Kot zanimivost in v ilustracijo tedanjih razmer naj povemo, da so igrali tudi v prostorih opuščene opekarne, ki je stala v središču današnjega mesta. Prostor za igranje so pogosto menjali. Žogice in loparje so kupovali v sosednji Gorici in jih, večkrat tudi na nedovoljen način, prenašali čez mejo. Poškodovane žogice so lepili z acetonom.

Tudi znanja o tem, kako naj se vadi, ni bilo. Igralni so se učili drug od drugega. Vse te in druge težave pa niso ustavile navdušenja. Prevladovala je volja po igri in napredku. Zato se je igralo in igralo...

Ustanovitev kluba

Leta 1952 se je omenjeni skupini pridružil oficir JA Turina, ki je bil iz Ajdovščine premeščen v Novo Gorico. Bil je dober organizator in na njegovo pobudo je skupina ustanovila klub z imenom namizno teniški klub Gorica.

Turina je poskrbel tudi za prva tekmovanja. Organiziral je več dvobojev z igralci vojaških enot iz Ajdovščine in Vipave. Ta srečanja so bila za igralce kluba pomembna, saj, so se mnogo naučili, ker je v omenjenih enotah takrat služilo vojsko več znanih namiznoteniških igralcev tedanje Jugoslavije, med njimi tudi državni reprezentant Zdenko Uzorinac. Ta srečanja so pomenila pravo učenje tekmovalnega namiznega tenisa.

Postopoma se je v klubu začelo z redno in sistematično vadbo z najmlajšimi. Organizirana so bila prva uradna srečanja. V času od 1950 do 1960 je bilo na Primorskem ustavljenih veliko novih klubov in sekcij, zlasti na Obali. Na Goriškem je bila leta 1954 ustanovljena sekcija pri ŠD Rudar-Idrija, leta 1955 pri TD Partizan v Braniku in pri ŠD Anhovo ter 1. 1957 v Podbrdu. Tudi-v Mirnu in Vipavi so v tem času ustanovili sekcije namiznega tenisa.

Klub je živel in rasel. Ovira hitrejšemu razvoju pa so bile kadrovske težave in pomanjkanje finančnih sredstev ter prostorov, kjer bi lahko nemoteno trenirali. V iskanju rešitve teh žgočih problemov so člani kluba pristali na ponudbo takrat najmočnejšega ŠD Primorske, Ždar, da se jim pridružijo. Ponudbo so prejeli od predsednika SD da, Rudolfa Varla.Tako je bil ustanovljen namiznoteniški klub Železnikar.

Vsa opisana razgibanost je kar klicala k organiziranju uradnih tekmovanj, zato je klub organiziral prva tekmovanja okraja Gorica, sporazumno s športnimi prijatelji z Obale pa tudi prvo prvenstvo Primorske v letu 1956. Tekmovalo se je moštveno, v dvojicah in posamezno. Prvenstvo je uspelo tako po organizacijski plati kot po številu udeležencev in doseženih rezultatih.